Nove raziskave so pokazale, kako prilagodljiv je človeški oksitocinski sistem in kako ga lahko oblikuje okolje v zgodnjem otroštvu. Igranje z dojenčkom lahko pripomore k oblikovanju otrokovega hormonskega sistema, ki ugodno podpira razvoj prihodnjih socialnih interakcij.
Glede na študijo, v kateri je sodeloval 101 dojenček in njegove matere, se pri dojenčkih, ki se jih dotikajo in se z njimi več pogovarjajo, v prvih 18 mesecih življenja razvije več oksitocinskih receptorjev. Oksitocin se pogosto imenuje “hormon ljubezni”, saj naj bi imel pomembno vlogo pri oblikovanju odnosov. Povečana raven oksitocina skozi vse življenje krepi materinsko vez, socialno odločanje ter procesiranje socialnih dražljajev in socialnega spomina.
Raven metilacije gena za receptor oksitocina pri materah je ostala enaka. Pri dojenčkih pa so se ravni spremenile – pokazalo se je, da so imeli dojenčki, ki so se z materami igrali bolj zavzeto, vključno z več očesnega stika, pri 18 mesecih več receptorjev za oksitocin. Ti dojenčki so bili tudi drugačnega temperamenta, manj pogosto so bili frustrirani ali pretirano občutljivi na močne luči, zvoke in teksture.
Vodja raziskave Kathleen Krol pravi, da v zgodnjem otroštvu obstaja obdobje, v katerem lahko otrokovo okolje in socialni stiki vplivajo na razvoj njegovega oksitocinskega sistema. Čeprav je ta raziskava še vedno v povojih, saj obstajajo zapleteni odnosi med otrokovimi zgodnjimi izkušnjami, socialnim okoljem in epigenomom, je prepričana, da bodo ugotovitve verjetno veljale tudi za način, kako dojenčki sodelujejo z drugimi glavnimi skrbniki, kot so očetje.
Ta študija prikazuje enega od možnih mehanizmov – vključno igro z negovalcem – s katerim zgodnje izkušnje epigenetsko vzpostavljajo in oblikujejo trajektorije razvoja v celotnem življenju. Prav tako lahko nakazuje, da bi bilo usposabljanje, ki se osredotoča na povečanje socialne vključenosti med staršem in dojenčkom, lahko možna intervencijska strategija za zmanjšanje neugodnih dejavnikov razvoja od zgodnjega otroštva naprej.
https://advances.sciencemag.org/content/5/10/eaay0680
